UNIKATEN Blog

Poletne olimpijske igre 2008 (XXIX. olimpijada moderne dobe) bodo potekale v Pekingu (Ljudska republika Kitajska) od 8. avgusta do 24. avgusta 2008.

V okviru iger se bosta zvrstili 302 tekmovanji v 28 športnih panogah, v katerih se bo pomerilo okoli 10.500 športnikov.[1].

Za organizacijo iger leta 2008 so se potegovala še mesta Toronto, Pariz, Istanbul in Osaka.

V izboru je zmagal Peking s sloganom En svet, ene sanje (同一个世界同一个梦想).

Oglejte si zgodovino iger ter prelepo fotogalerijo zadnjih priprav na Olimpijado 2008.

ZGODOVINA OLIMPIJSKIH IGER

Olimpijske igre moderne dobe so bile ustanovljene leta 1894, ko je francoski baron Pierre de Coubertin poskušal oživeti idejo o antičnih olimpijskih igrah kot načina povzdigovanja športa in duhovnega delovanja. Prve igre, ki so bile v Atenah leta 1896, so privabile samo 245 tekmovalcev iz štirinajstih držav, od tega je bilo več kot 200 Grkov, vendar so bile prvo mednarodno športno tekmovanje v takšnem obsegu. Zmagovalci so prejeli srebrno medaljo in krono iz oljčnih vejic.

Štiri leta kasneje, leta 1900, so pariške olimpijske igre privlačile kar štirikrat več športnikov, vključno z enajstimi ženskami, ki so prvič tekmovale v kriketu, tenisu, golfu in jadranju. Trajale so več kot 5 mesecev in še danes je sporno, koliko prireditev je bilo zares olimpijskih.

Na olimpijadi v St. Louisu, Missouri, ZDA leta 1904, so prvič za olimpijsko zmagoslavje podelili zlato za prvo, srebro za drugo in bron za tretje mesto. Zaradi dolge ladijske poti čez Atlantik za Evropejce je število udeležencev upadlo. Pojavljati so se začele zlorabe besede »olimpijski«, predvsem na dijaških tekmah in tekmah irskih Američanov. Trajanje iger se je podaljšalo zaradi povezave s svetovno razstavo Louisiana Purchase Exposition.

Veliko nizov manjših iger je bilo prirejenih leta 1906 v Atenah. To so bile prve interkalarne igre, ki bi naj v bodoče potekale v Atenah, vendar se ideja ni prijela. Prirejene so bile za deseto obletnico rojstva modernih olimpijskih iger in kljub temu, da jih je organiziral Mednarodni olimpijski komite, jih ta danes ne priznava za uradne. Igre so bile zelo uspešne in so veliko pripomogle k uspehu naslednjih iger.

Igre v Londonu leta 1908 so prinesle, danes standarden, 42,195 km dolg maraton. Ta dolžina je bila izbrana v prid britanske kraljevske družine, da se je končal pred njihovo kočo. Dolžina maratona se je prej spreminjala od iger do iger, predvsem zaradi lokalnih razmer, kot so ureditev cest in stadionov in se je tako razlikovala do 2 km na igre. Tako je na prvih olimpijskih igrah moderne dobe leta 1896 bil maraton dolg 40 km in se je razlikoval na vseh šestih olimpijskih igrah med 1900 in 1920.

Na igrah v Stockholmu leta 1912 so prvič tekmovali športniki z vseh petih celin. To so bile najbolje organizirane igre dotlej, na katerih je sodelovalo več kot 2.500 športnikov. Njihov uspeh je omogočil, da so olimpijske igre preživele osemletno prekinitev zaradi prve svetovne vojne. Prvič na takratnih igrah so se pojavili elektronski merilniki časov in zadnjič so podeljevali zlate medalje iz čistega zlata, danes so te narejene iz srebra in prevlečene s pravim zlatom. Zabeležili so najdaljši tekmovanji, ki sta se kadarkoli odvijali na modernih olimpijskih igrah, in sicer v cestnem kolesarstvu, dolgem več kot 320 km, kjer je Južnoafričan Rudolph Lewis po 10 urah in 42 minutah prvi prispel na cilj ter v lahki grško-rimski rokoborbi, ki je trajala celih 9 ur in se je končala z neodločenim rezultatom. Rokoborcema Fincu Ivaru Böhlingu in Švedu Anders Ahlgrenu, so namesto zlate podelili srebrni medalji. Prav tako so prvič v plavalnih disciplinah nastopile ženske.

Planirane igre v Berlinu leta 1916 so bile odpovedane zaradi prve svetovne vojne.

SLOVENCI in OLIMPIJSKE IGRE

Zgodovina slovenskega olimpijskega športa sega daleč nazaj v leto 1912 na V. olimpijske igre v Stockholmu, ko je Rudolf Cvetko kot prvi Slovenec, ki se je uvrstil v olimpijsko ekipo, v moštvenem tekmovanju s sabljo z avstrijsko ekipo osvojil srebro. Kasneje so bili Slovenci prisotni na skoraj vseh igrah. Po prvi svetovni vojni je bila Slovenija, vse do leta 1992, del jugoslovanske olimpijske reprezentance, v kateri so beležili izjemne olimpijske dosežke. Novomeški pravnik Leon Štukelj, najuspešnejši slovenski olimpijec in prvi slovenski dobitnik zlate olimpijske kolajne, je leta 1924 v Parizu osvojil zlato na drogu in v telovadnem mnogoboju. Z odličji je nadaljeval na olimpijskih igrah v Amsterdamu leta 1928, kjer je na krogih osvojil zlato, na mnogoboju bron ter s sotekmovalci Jožetom Primožičem, Stanetom Dergancem, Borisom Gregorko, Antonom Malejem in Janezom Porento bron v ekipno mešani konkurenci. Srebro je na krogih osvojil še v Berlinu leta 1936. Prav tu so prvič nastopile slovenske telovadke, ki so v ekipno mešani vrsti zasedle 4. mesto. Prvo bronasto kolajno pa so leta 1952 v Helsinkih dobile telovadke Sonja Rozman, Milica Rožman in Ada Smolnikar v skupinskem nastopu z obroči. V šestdesetih letih je izjemne uspehe v gimnastiki nadaljeval Miro Cerar, ki je v Tokiu leta 1964 na konju z ročaji osvojil zlato kolajno in bronasto na drogu. Naslov olimpijskega zmagovalca je na konju obranil še v Ciudad de Méxicu leta 1968.

Začeli so se uspehi v jugoslovanskih moštvenih reprezentancah. Košarkaška, v kateri sta igrala Ivo Daneu in Aljoša Žorga, je leta 1968 osvojila srebro. Srebro je reprezentanca osvojila še leta 1976 z Vinkom Jelovacem in leta 1988 z Juretom Zdovcem. Nogometaši so s Srečkom Katancem in Markom Elsnerjem v Los Angelesu leta 1984 slavili bron, dan kasneje pa so olimpijsko zmagoslavje slavili še rokometaši z Rolandom Pušnikom, ki je štiri leta kasneje v Seulu z Iztokom Pucem in reprezentanco osvojil še bron. Uspeh sta dosegli še ženska rokometna reprezentanca, ki je z Alenko Cuderman leta 1984 osvojila zlato in ženska košarkaška, ki je s Polono Dornik in Stojno Vangelovsko leta 1988 osvojila srebro.

Po koncu slovenskih olimpijskih uspehov v gimnastiki konec šestdesetih, so vodni športi sčasoma postali nova slovenska paradna disciplina. Leta 1964 so na XVIII. olimpijskih igrah Jadran Barut, Jože Berc, Alojz Colja, Boris Klavora, Lucijan Kleva, Marko Mandić in Vekoslav Skalak v osmercu končali na 4. mestu. V plavanju na 1500 m prosto je Borut Petrič leta 1980 v Moskvi s 5. mestom izenačil najboljšo slovensko uvrstitev v plavanju. Osem let kasneje na igrah v Seulu, sta blejska veslača Sadik Mujkič in Bojan Prešeren v dvojcu brez krmarja osvojila prvo veslaško bronasto kolajno. To je bil začetek izjemnih veslaških uspehov, ki so se nadaljevali v devetdesetih letih 20. stoletja in začetkih 21. stoletja. Na XXV. olimpijadi v Barceloni so leta 1992 Iztok Čop in Denis Žvegelj v dvojcu brez krmarja ter Milan Janša, Jani Klemenčič, Sašo Mirjanič in Sadik Mujkič v četvercu brez krmarja osvojili prvi bronasti kolajni za samostojno slovensko olimpijsko delegacijo. V Atlanti leta 1996 je najbolj blestel Andraž Vehovar, v slalomu na divjih vodah s kajakom je osvojil srebrno kolajno. Vrhunec kariere sta z olimpijskim zlatom leta 2000 dosegla Iztok Čop in Luka Špik v dvojnem dvojcu na igrah v Sydneyju, v isti disciplini pa sta osvojila še srebro na olimpijadi v Atenah leta 2004. Na teh igrah je Vasilij Žbogar z bronom osvojil še prvo slovensko olimpijsko medaljo v jadranju.

Odkar je leta 1992 Slovenija začela nastopati kot samostojna država, so slovenski športniki beležili izjemne uspehe tudi drugje. Tako je na igrah v Atlanti leta 1996 Brigita Bukovec v teku na 100 m z ovirami, z zaostankom ene same stotinke sekunde, osvojila srebro, prvo slovensko kolajno v atletiki. Rajmond Debevec je z malokalibrsko puško 3 x 40 F pristreljal zlato v Sydneyju leta 2000. Naslednji podvig v atletiki je uspel Jolandi Čeplak z bronom v teku na 800 m v Atenah. Prav tako je na teh igrah Slovenija dobila prvo kolajno v judu, in sicer je Urška Žolnir v kategoriji do 63 kg osvojila bron.

Na poletnih olimpijskih igrah so Slovenci nosilci kar enaintridesetih olimpijskih kolajn, 9 zlatih, 10 srebrnih in 12 bronastih, od tega so jih 10 osvojili za samostojno državo, med njimi 2 zlati, 3 srebrne in 5 bronastih.

12►